»Vsak solo je neka vrsta avtoportreta ali ogledala. Želela sem, da ta predstava ne bi bila zgolj osebno ogledalo, ampak hkrati ogledalo družbe.«

»partitura za dva plesalca – dve živi telesi in dve kameri v živo. Hvalnica ljubezni in hkrati zapis razpada miniekosistema dveh posameznikov, ki preverjata meje svobode v razmerju do drugega.«

»Kamera – četudi je vseskozi prisotna v naši družbi – zgolj ogledalo in opazovalec, ki ustvarja paralelno fikcijo. Spremlja in prevaja, gibanje akterjev pa razkriva plast nenehnega nastajanja, upanja na združitev in hkrati razpada.«

»Telo, zlasti žensko, ki je postavljeno v prostoru, nikoli ni carte blanche, ampak je konstrukt, zaznamovan z vizualnimi podobami in vzorci, ki so oblikovali našo zahodno kulturo. Zanimalo me je vprašanje, kako jih prebaviti, sprejeti in hkrati najti lastno svobodo – zasebno in umetniško, znotraj prenasičenosti teh vizualnih vplivov.«

»Med največje dosežke sodelovanja z nevladnimi organizacijami v programu gledališča in plesa pa spada Magdalena Reiter s projektom Ponaredki, odtisi in drugi vdori.«

»Super je, ko so predstava in aplavz in kostumi, ko se res spremeniš v princeso ali katero koli vlogo. A to je samo zaključna točka. Kot baletna plesalka rasteš v procesu treninga.«

»Midva z Borisom Devetakom sva že pred časom, potem naju je ustavila korona, naredila neko predstavico, ki sva jo nekajkrat na prostem tudi zaigrala in poimenovala Radio Poper.«

»Samo tako lahko pripomorem k nečemu, česar pa ne morem poimenovati sprava.«

»Ujeti v brezčasnost so pričevalci hitrosti, s katero človeštvo drvi skozi čas, in s tem živi pričevalci večnosti rojevanja novih zgodb, novih popotnikov, novih avtorjev, novih dogodkov, ki pa v seštevku težko odtehtajo neusmerjenost sveta.«